Krajevna skupnost Center je kot ožji del Mestne občine Kranj skupnost občanov, ustanovljena na podlagi interesa prebivalcev in drugih prostorskih, zgodovinskih in upravnogospodarskih razlogov.
Območje KS Center obsega:
- Bleiweisova cesta (del: hišne številke 1, 2, 3)
- Cankarjeva ulica
- Bleiweisova cesta (del: hišne številke 1, 2, 3)
- Cankarjeva ulica
- Cesta Iva Slavca
- Cesta kokrškega odreda (del: hišni številki 1 in 3)
- Cesta Staneta Žagarja (del: parne hišne številke)
- Glavni trg
- Gregorčičeva ulica
- Jahačev prehod
- Jenkova ulica
- Jurčičeva ulica
- Kokrški breg
- Komenskega ulica
- Koroška cesta (del: hišne številke 4-47)
- Ljubljanska cesta (del: hišne številke 1-6)
- Maistrov trg
- Mladinska ulica
- Na skali
- Partizanska cesta (del: hišne številke 1-18)
- Poštna ulica
- Pot na kolodvor
- Prešernova ulica
- Reginčeva ulica
- Rotarjeva ulica
- Savska cesta (del: hišne številke 1-20)
- Sejmišče
- Slovenski trg
- Stara cesta (del: hišne številke 1-25, 27, 29, 33)
- Stošičeva ulica
- Stritarjeva ulica
- Škrlovec
- Tavčarjeva ulica
- Tomšičeva ulica
- Trubarjev trg
- Vodopivčeva ulica
Mesto na pomolu
Po izgubi samostojnosti v 9. stoletju je bil Kranj sedež Kranjske marke z mejnim grofom ter je dal ime vsej pokrajini (Kranjska). Le ta je bila politična in upravna enota vse do razpada avstro-ogrske monarhije. Jedro naselbine je nastalo okrog cerkvene stavbe. Mestne pravice so Kranju podelili bavarski grofje Andeški, ki so sredi 12. stoletja postali namestniki mejnega grofa na Kranjskem. V prvi tretjini 13. stoletja je Kranj pridobil status mesta. Meščani se prvič omenjajo 1221, mesto pa 1256. Začetek mestne samouprave je pomenila občina oz. srenja, ki so jo sestavljali vsi meščani. Mestni sodnik se prvič omenja 1309. V času med 1350-60 se je razvil iz občine mestni svet, ki se je pozneje delil na notranji in zunanji svet. Mesto je imelo deželsko sodišče.
Kranj se je razvil v pomembno tržno središče za vso Gorenjsko. Poleg rednih tedenskih sejmov sta bila tudi dva letna sejma – spomladanski Markov in jesenski Tilnov.
Razvoj fužinarstva na Gorenjskem in Koroškem v 16. stoletju je vplival na njegovo gospodarsko rast, saj sta trgovina in promet zelo oživela. Ena najstarejših obrti je bilo mlinarstvo ob Savi in Kokri. Med kranjskimi meščani so prevladovali obrtniki. Sredi 17 stoletja so uvedli še letni sejem, namenjen trgovini z živino (11. november).
Vendar je v 17 stoletju začelo gospodarstvo nazadovati. Tudi večkratni požari so uničevali mestne predele, najhujša sta bila 1749 in 1811; prvi je upepelil skoraj vse mesto znotraj obzidja, pri drugem pa je zgorelo 148 hiš v mestu in bližnji okolici. V posameznih stoletjih je večkrat razsajala kuga. V 17. stoletju se je mesto začelo širiti zunaj obzidja proti severu na Kranjsko polje. Na vrhu Jelenovega klanca so 1640 -44 zgradili kapucinsko cerkev in samostan, na nasprotni strani pa so 1770 postavili poštno postajo (danes spominja nanjo kasneje dograjeni hotelski prizidek in ime »Jahačev prehod«. To je bila osrednja postaja med Ljubljano in Tržičem. Ob koncu 18. stoletja so opustili pokopališče ob župnijski cerkvi, podrli pokopališki zid in šolo, ki je 385 let služila svojemu namenu.
V prvi polovici 19. stoletja so se pojavile prve manufakture, konec 19. stoletja pa industrija. Razvoj industrije je pospeševala gradnja gorenjske (1869-70) in tržiške železnice (1908).
Središče družabnega življenja je bilo od leta 1846 v nemškutarsko usmerjeni Kazini. Nastajala pa so tudi slovenska kulturna društva. Narodna čitalnica (1863) je postala središče kulturnega in narodnostnega prebujenja mesta.
Močnejši gospodarski razvoj je Kranj doživel šele po prvi svetovni vojni med leti 1922-30, ko so se razvila pomembnejša kranjska industrijska podjetja.
Petra Vencelj